Ko fant poklekne pred dekletom

V srednjem veku je za popolno obliko ljubezni veljala neuslišana ljubezen. Vitezi so dvornim damam izkazovali visoko cenjenost in pripadnost tako, da so pokleknili na eno koleno, a poroka ni bila možna, saj so bile dvorne dame visoko nad viteškim stanom. Klečanje pa je značilno tudi v cerkvi, še posebej med molitvijo. Dandanes je malce drugače, raje imamo uslišane ljubezni, pa vendar so zaročni prstani in običaj snubitve na enem kolenu še vedno prisotni in verjetno prva asociacija, ko pomislimo na zaroko ali poroko.

Čeprav gesto klečanja zadnje čase vidimo več v filmih, kot pa v resnici, je vseeno prav, da se je ne pozabi. Pomeni namreč, da posvečamo svoje življenje izvoljenki, se ji odpremo brez sramu, jo cenimo, spoštujemo in ji zaupamo.

Zaročni prstani in zaroka

Zaročni prstani izkazujejo obljubo in privoljenje k poroki. Dekle s prstanom med drugim ostalim snubcem pove, da je svojo roko že obljubila drugemu.

Zaroka je čas med poročno obljubo in samo poroko. Torej obdobje, od kar (praviloma) fant zaprosi svoje dekle za roko (in ona privoli v poroko z njim). Skoraj obvezen del zaroke je poklon prstana - zaročni prstani tako predstavljajo obljubo in privoljenje k poroki.

Prve dokumentirane zaroke v Evropi najdemo v Judovskem zakonu (kalakhah), kjer je poroka razdeljena na dva dela, torej zaroka in potem dejanska slovesnost poroke. Čas zaroke je trajal približno eno leto, ta čas je nevesta živela še doma, dokler ji ni ženin pripravil sobe oz. šotora, kjer se je izvršila poroka. Kasneje so se poroke začele odvijati bolj javno, zaročni prstani so morali biti nominalne vrednosti.

Smisel zaroke je, da se par začne pripravljati na poroko in začuti vznemirjenje pred življenjsko zaobljubo. Torej gre za duhovne in čustvene priprave, zato nima nobene pravne moči in se lahko tudi brez posledic razdre.

Zaročni prstani dandanes ne predstavljajo več družbenega statusa ali prestiža, temveč simbolično zaobljubo k poroki. Izbira zaročnih prstanov je danes res pestra, zato se nikar ne omejujte in ga izberite vašemu okusu (in žepu) primerno.

Prstani skozi čas

Zaročni prstani imajo dolgoletno tradicijo, vendar so prstani skozi čas imeli različne pomene. Danes je zaročni prstan predvsem simbol zaobljube in zavezanosti k poroki med partnerjema.

Zgodovina zaročnega prstana in njegov pomen seže daleč nazaj - vse se je začelo v starem Egiptu, kjer se je krog uporabljal kot cikel, ki se nikoli ne konča, prostor vmes pa kot nek prehod.

Stari Grki so verjeli, da na četrtem prstu leve roke poteka žila do srca (vena amoris). Od tod izvira običaj nošenja prstana na točno tem prstu.

Malo manj romantični so bili Rimljani, saj so jim zaročni prstani pomenili lastništvo in ne ljubezen. Njihove boljše polovice so imele celo dva prstana, en je bil zlat in so ga lahko nosile zunaj, drugi je bil kovinski, s katerim so lahko doma opravljale gospodinjska dela.

V obdobju kolonializma se je poklanjalo naprstnike v znak večne združitve, vrhove naprstnikov se je potem odrezalo in iz tega naredilo prstane.

Prstani se niso od vedno vedno uporabljali kot poročni prstani ali zaročni, temveč bolj kot znak ljubezni in prijateljstva. Zaročni prstani so se uradno uveljavili leta 1215, ko je papež definiral čas med poročno obljubo in samo poroko, kot zaroko. Takrat je prstan pomenil tudi družbeni status, saj so samo bogati lahko nosili prstane z dragulji.

Prva dokumentirana uporaba diamantnega prstana je bila leta 1477, v Avstriji. To je vzpodbudilo premožnejši sloj, da so tudi oni začeli poklanjati diamantne prstane v znak ljubezni in tako je tudi ostalo do leta 1870, ko so odkrili diamantne rudnike v Afriki. Takrat so se končno tudi manj premožni lahko pridružili tej tradiciji in zaročni prstani so postali "popularni".

Zaročni prstani ostajajo priljubljeni tudi danes, običaj tradicionalne zaroke pa se počasi vrača, saj se zanj odloča vedno več parov.